Komentar knjige: Brian Massumi – Podobnost in dogodek (Semblance and Event, MIT Press, 2011)

Kanadski teoretik Brian Massumi je znotraj specifičnih krogov (teorija performativne umetnosti, sodobni empirizmi in materializmi) dobro znano ime, v našem akademskem in intelektualnem okolju  pa bolj kot ne nepoznan avtor, omenjen ponavadi le v referenci na specifično interpretacijo  (in ameriški prevod)  dela Kapitalizem in Shizofrenija Deleuza in Guattarija. Rečeno zelo na splošno so glavne koordinate njegovega projekta empiristična interpretacija Deleuzove filozofije v kombinaciji s pragmatizmom Williama Jamesa in procesualno filozofijo Alfreada Whiteheada. Glavne problematike, ki se jih loteva pa se (med drugim) skrivajo za konceptoma dogodka in afekta.

Svoje teze Massumi pogostokrat izpeljuje vzporedno s sodobnimi performativnimi in umetniškimi praksami, med branjem pa v oči bije tudi njegov prepoznaven in težko prevedljiv slog,  kjer se nekoliko heideggerjansko prepusti zvočnosti in ritmičnosti besed in tako pogostokrat tvori nove skovanke ali pa povsem vsakdanjo besedo uporabi na zelo specifičen način. Miselni tok  prehaja od povsem samoumevnih in enostavnih začetnih eksemplaričnih prikazov (kaj se recimo zgodi, ko na robu vidnega polja vidimo miš) ali izhodiščnih referenc iz pop kulture in vsakdanjega življenja (Glej njegov prispevek v zborniku Politcs of everyday fear), do povsem spekulativnih in nekoliko težje razumljivih delov besedila.

K stvari sami torej, četudi se bo v nadaljevanju izkazalo kot pereč problem vprašanje, če stvari sploh so.  Osnovni zastavek dela Podobnost in dogodek je radikalno empirističen: »vse izkušeno je na določen način resnično in vse resnično je na določen način izkušeno« (Massumi, Semblance and Event, 4). Ta izjava ne priznava nobene zunanjosti in nobene izjeme. Izhajati moramo iz tega, kar nam je dano, torej dano v izkustvu (ali izkustveno dano) in ne iz neke umetne predpostavke sveta v ozadju, ki objekte v izkustvo šele daje.

Toda napačno bi bilo sklepati, da ta zastavek predpostavlja enostavno vero v zunaji obstoj, nekakšno samoumevnost in enoznačnost izkustveno danega. Ne gre za grobijanski empirizem, poznan iz zgodovine, ki predpostavlja podjetno pragmatično naravnanost subjekta. Ravno nasprotno, kot pravi tudi Deleuze na primeru Huma, je svet empirizma, mišljen v njegovi skrajnosti, na glavo obrnjen svet: »kot v znanstveni fantastiki imamo vtis nedomačega domišljiskega sveta, kot ga vidijo neka tuja bitja, toda obenem tudi občutek da je ta svet že vselej naš in da smo mi sami ta tuja bitja.«  (Deleuze, Pure Imanence, 35).

V tem neskončno bližnjem in neskončno oddaljenem svetu nas samih kot povsem drugih in drugačnih velja pravilo, da je sam dogodek preobrazbe »isto kot bistvo ali substanca reči«. Massumi na tem mestu dodaja: »to je drugi način, da rečemo, da ni nobenih drugih esenc ali substanc reči od njihove vsakokratne nove pojavitve« (Massumi, Semblance and Event, 6).  Skratka, rečeno na kratko, Deleuze in Massumi ne verjameta v reči. Sploh pa ne v ‘reči na sebi samih’. Ne verovanje v reči pa implicira vero »da so objekti derivati procesov in da je njihovo vzplavanje na površino prehoden rezultat specifičnih modusov abstraktne aktivnosti. To pomeni, da objektna realnost ne izčrpa dometa realnega. Realnost sveta presega realnost objektov, zaradi preprostega razloga –  kjer so objekti so tudi njihova postajanja. In kjer je bilo postajanje, vedno prihaja še nekaj. /…/ Svet ni torba reči, po katerih lahko posežemo. Vedno je že ‘v zametkih’, ‘zasnovah’« (Prav tam, 6)  Svet, ki torej ni svet objektov, je svet prehodov: niso objekti tisti, ki so dani, temveč dogodki, dogodki kot preobrazbe objektov. Massumi zato svojo misel opredeli tudi kot ‘aktivistično filozofijo’, kar enostavno pomeni: v osnovi je dana aktivnost, nekaj se dogaja, nekaj se spreminja.

Toda, kaj vse implicira dogma, da so identitete objektov sekundarne, da so same produkt dogodkov? Kako globoko moramo zabresti v znanstveno fantastiko? Definitivno gre za problem, ki ga ni mogoče razrešiti v kontekstu Humove izkustvene filozofije, četudi iz le-te izhaja. Hume pravi, da so vsa naša sklepanja, še posebej vzročno-posledična, posledica navade: navade, da določenim vzrokom vedno sledijo določene posledice. Da bo biljardna krogla vedno znova trčila v drugo kroglo na točno določen način (in se z njo ne združila, niti ne skoznjo spolzela,…) sklepamo zato, ker nam tako narekujejo pretekle biljardne izkušnje. Toda Hume ne razreši prepričljivo problema, kako so nam sploh prvotno v percepciji krogle kot objekti dane, kako jih v izhodišču sploh razlikujemo od drugih objektov, recimo od biljardne mize ali palice. Od tod je mogoče izpeljati izhodišče Kantovega teoretskega zastavka, ki predpostavlja apriorno danost forme prostora in časa, znotraj katerih se šele lahko pojavljajo objekti izkustva. Toda Massumi in Deleuze gresta v radikalno nasprotno smer od Kanta in skušata Humov problem identitete objektov rešiti na Humu lastnem terenu, torej tako, da pomen in vlogo navade kot konstitutivnega principa še potencirata do vseobsežnosti.

V tem kontekstu mora Massumi zavrniti predstavo Evklidskega prostora-časa: objekti niso dani v prostoru in času kot formi, kot kontejnerju zaznave, temveč se tudi prostor in čas šele praktično oblikujeta skozi izkustvo aktivnega zaznavanja. Šele izkustvo nam omogoča, da rečemo ‘ta stvar’, da nek objekt razločimo od ozadja prostora. Šele ponavljajoče izkustvo, torej navada, producira prostor in čas; toda le prostor in čas kot objekta med drugimi objekti. Nikoli ne moremo, vsaj dokler smo izkustvena bitja, ugledati potencialnega od navade neodvisnega temelja.

Ko se denimo pojavi ritmično ponavljanje neke konstalacije ta postane postopoma nekaj navadnega; identiteta se povzdigne iz nerazločljive juhe kaosa: »kaos se mora nadaljevati, da se lahko objekti iz česa prikažejo, kot predvidevani in pričakovani. Dvojno videnje: »figurativni ali objektivni red iz ponavljanja; in kontinuiran kaos večne zarje. Videnje abstraktno nadzira red s sintetičnim dodajanjem abstrakcij navade v singularnost neposrednosti vedno obnavljajočega se kaosa.« (Prav tam, 97)

Vprašanja danosti sveta torej ne moremo disciplinirati znotraj pojmovne dvojice subjekta in objekta, saj je spoznavanje subjekta vselej že obteženo s preteklim izkustvom, s pričakovanjem in predvidevanjem glede tistega, kar prihaja, glede načina aktualizacije virtualnega. Objekt pa se na drugi strani vedno pojavi že znotraj strukture pričakujočega dogodka, oziroma je sama ta struktura tista, ki definira skrajne meje možnosti dogodka pojavitve nekega objekta. To souplivanje Massumi opredeli z medsebojno igro med glavno pojmovno dvojico, med dogodkom (event) in podobnostjo (semblance): med preteklimi dogodki se tvori podobnost, ki tako začrta linijo odvijanja, ki naj bi se nadaljevala tudi v prihodnosti: sledenje ali odstopanje od te linije determinira dogodek kot dogodek.

Vsak dogodek je tako torej preko afektivne zaznave ponotranjen, zaužit; sam postane določujoč za prihodnje dogodke. Pri zaznavi smo vselej že aktivno soudeleženi. Velja pa tudi obratno, vsaka aktivnost je zaznana: »izkaže se, da proces postajanja ni samo kreativna aktivnost. Je samo-kreacija. Več kot to samo-kreacija sama je ‘zaužita’/…/ Truditi se nekaj delati pomeni biti občuten: registrirati (četudi samo v učinku). Na kakšen način je gola aktivnost efektivna in občutena, četudi leži na samem pragu izkustva, ki šele prihaja k samem sebi je glavno vprašanje ki teče skozi to knjigo« (Prav tam, 2-3).

Ločnica med aktivnostjo in pasivnostjo torej pade. Izkustvene navade so tiste, ki nas oblikujejo in tiste, ki jih mi sami oblikujemo skozi aktivnost. Četudi se tako zdi, ne gre za posebej nenavadno in nepreverljivo znanstveno fantastičn hipotezo: »Že sto let preden je bila odkrita zrcalna nevroza je James opazil, da vsaka zaznava gibanja direktno ‘v neki meri obudi dejansko gibanje. Vsak možen občutek producira gibanje in to gibanje je gibanje celega organizma in vsakega od njegovih delov’« (Prav tam, 114). Pade torej tudi ločnica med materialnostjo in mišljenjem ter diskurzivnostjo, ali kot pravi James »misli so narejene iz iste snovi kot stvari« (Prav tam, 34).

Toda moment znanstvene fantastike se nam vrne ravno s to samoumevno in v sodobni znanosti potrjeno tezo. Če je vsaka pasivna zaznava objekta že subjektova aktivnost in če je vsak dogodek misli že materialni dogodek ali dogodek same materije, potem je potrebno isti sklep izpeljati tudi iz radikalno nasprotne perspektive in v plastičnosti oblikovanja navade uvideti ne samo princip tvorjenja subjekta, temveč tudi načelo postajanja same materije. Massumi poudarja, četudi se tega obširno ne loti, da je potrebno premisliti tudi načine nečloveškega izkustva ter celo izkustva v sami materialnosti. Elektron, gora in drevo tudi zunaj vsakega srečanja s človeško zaznavo vsebujejo zaznavo. Sami v sebi so zaznave: so kakor so v svoji samo-formirajoči aktivnosti pozorni na svet aktivnosti, ki se vedno že dogaja okrog njih« (Massumi, 25,26).

Iz te točke je mogoče razumeti tudi strateško vlogo umetniških praks (razumljenih v širšem smislu), kot jih vidi Massumi, ki se sklicuje na Klee-ja, ko pokaže »da sta tako umetnost kot tudi sama narava kompozicijske realnosti. Njuni kompoziciji vebujeta diagramatično izkustvo postajanja, ki  je estetsko v svoji multidimenzionalnosti/…/« Umetniško delo je torej dogodek, ki v sebi vsebuje plasti izkustva, ki ga je proizvedlo. Njegova ‘estetskost’ se ne meri glede na neka vnaprej izgotovljena načela, temveč v relaciji z dogodkom: umetniško delo je dogodek takrat ko deluje  ‘estetsko’, vendar tu ne gre za estetiko v klasičnem pomenu besede, ne gre za vprašanje lepega: ‘estetsko’ jo potrebno razumeti v  nasprotju z neestetskim kot z ‘anestetikom’ v medicinskem pomeu besede. Estetsko je nekaj, kar zdrami pozornost zaznave, kar veča aktivnost in soudeležbo v svetu. Povečana pozornost torej ni dovolj, potrebno je obenem tudi aktivno materialno preoblikovanje zaznavanega. Pravi umetniški dogodek mora izpolzeti iz klešč podobnosti in pričakovanosti in afirmirati univerzalnost naključja in nepredvidljivosti, kar je tudi cilj aktivistične filozofije. Ravno zato pri ustvarjanju ne gre za natančno vnaprejšnje programiranje prihodnjega, kjer je končni cilj povsem znan: »Pragmatizem, kot ga zagovarja radikalni empirizem, ne gre skupaj z instrumentalizmom ali s kakršnimkoli vulgarnim funkcionalizmom, temveč z umetnostjo (živo umetnostjo, umetnostjo življenja). Nima toliko opravka s končno rabo temveč s prehodnim izražanjem: kreativna filozofija.  Resnica ni ‘tam zunaj’, temveč je v izdelavi« (Prav tam, 37).

Spisal: Jernej Kaluža

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: