Ustvarjanje in problem novosti

Vedno nastane problem, ko neki specifični koncepti postanejo del splošnega strokovnega žargona oziroma žargona nekega zamejenega diskurza. Ravno koncept diskurza je recimo eden izmed teh. Po eni strani ima ta beseda zelo splošen pomen, če gledamo francosko rabo te besede, od koder smo jo pri nas tudi prevzeli, in lahko pomeni govor, debato, pogovarjanje itd. Po drugi strani pa smo jo vsaj v njeni prevladujoči rabi iz francoščine prevzeli v nekem zelo specifičnem kontekstu: prek francoske lingvistike in epistemologije, kjer pa diskurz ni več neka splošna beseda, utemeljena v leksiki francoskega jezika, pač pa ostro zamejen koncept, ki v svojem pomenu variira glede na avtorje konceptov – Benvenistov diskurz ima povsem drugačno vlogo in pomen kot Foucaultov diskurz, glede na njuni teoriji oziroma glede na pozicioniranost koncepta diskurza v njunih konceptualnih sistemih.

To ustvarjanje žargona se danes po mojem mnenju dogaja tudi z Deleuzom in njegovimi koncepti. Povezava ponavljanja z razliko je postala skoraj samoutemeljena in zreducirana na banalno tezo, da ponavljanje kot tako ni možno in da vsako ponavljanje generira razliko, ki mu je ontološko primarna. Če potegnemo konsekvence teh banalnosti dalje, lahko trdimo, da je vsak akt, vsako dejanje že ustvarjanje novega, produciranje različnega, morda celo singularnega kot takega. V tej posplošitvi, ki nastane s samo diskurzivno prakso, torej v procesu diskurza kot takem (da se izognem zgoraj omenjeni zmedi moram omeniti, da se tukaj nanašam na Foucaultove koncepte…), nastanejo tako velike razlike glede na Deleuza in to, čemur bi morda lahko rekli deleuzijanstvo, da se zdi Žižkova kritika Deleuza (v njegovi kombinaciji s ‘slabim’ Guattarijem) kot ideologa poznega kapitalizma za slednje povsem pertinentna, za prvega pa povsem zgrešena. Kot nek primer za legitimacijo te teze lahko navedemo Foucaultovo humoristično izjavo, da bo morda nekega dne 20. stoletje znano kot Deleuzovo. Deleuze sam je razložil, da je ta izjava namenjena provociranju nasprotnikov in da je med ‘zavezniki’, ali bolj deleuzovsko ‘prijatelji’, delovala kot dobra šala. Če lahko iz Marxa brez težav naredimo marksizem, pa se je Foucaultu očitno zdelo težko iz Deleuza narediti deleuzijanstvo. Šala se je obrnila proti njemu, spremenila v totalno ironijo in vzpostavila deleuzijanstvo kljub zanj nepremostljivi razliki do Deleuza.

Od francoskega primera gremo na slovensko paradigmo – na knjigo Marka Štempiharja z naslovom Portret nomada. Deleuzova socialna filozofija. Vnaprej moram opozoriti, da namen obravnave te knjige ni nje kritika ali kritika avtorja, še manj pa pljuvanje tega filozofskega poskusa, ki ga lahko sicer iz vidika samega tematike le pozdravljam; pač pa gre za konceptualni vidik diskurzivne prakse, ki sem jo omenil zgoraj. V tej knjigi najdemo vse pomembne Deleuzove koncepte: singularnost, dogodek, postajanje (oziroma po-stajanje, kakor je bolj všeč Štempiharju), nomad, razlika, ponavljanje itd. Še želečo produkcijo najdemo v neki opombi. Kar se mi zdi pri tem najbolj paradoksno je ravno poskus napisati knjigo o Deleuzu, gesta, ki v slovenski prostor prinaša osvežitev z resno obravnavo Deleuza in njegove socialne filozofije, toda istočasno gesta, ki skuša povezati Deleuza v celoto, v avtor-funkcijo foucaultovsko rečeno. Kako nedeleuzovska (in morda deleuzijanska?) je ta gesta priča to, da povezovanje vseh teh konceptov ne prinese ničesar novega, nobenega novega koncepta – prvi indic tega je že terminološka ne-novost – in zato po Štempiharju on sam ni ustvarjal konceptov in ni mislil, v kolikor je misel opredeljena kot dogodek, ki proizvede novo.

Ampak bodimo fer, Štempiharjev poskus nosi neko intenco novosti, vsaj iz mojega vidika (tj. nehumanistični Deleuze). Štempihar želi prikazati Deleuza kot humanističnega misleca anarhizma, kjer, povsem poenostavljeno rečeno, vsak človek misli s svojim umom, ni podvržen nobeni avtoriteti in vzpostavlja egalitarno skupnost, kjer se realizirajo pravičnost, enakost, solidarnost in tako dalje. Štempihar se mi zdi prepričan, da je našel ta humanizem pri samem Deleuzu, ampak ravno zaradi tega ne more biti v njegovi knjigi ustvarjenega ničesar novega. Vseeno pa bodimo materialisti in skušajmo pogledati mimo njegove intence na njegovo prakso. Če trdimo, da Deleuze ni humanist, potem je Štempiharjev poskus vseeno nekaj novega. Tu se odpira ključno vprašanje: ali je novo dogodek oziroma vznik ali je pa je novo proizvedeno oziroma proces?

V nekem smislu je ta opozicija napačna, saj ni nujno, da dogodek izključuje proizvajanje in obratno. Vseeno pa nosi neko težo glede na Štempiharjevo izvajanje – da bo to bolj jasno, formulirajmo vprašanje nekoliko drugače: kaj je pogoj možnosti novega? Bolj podrobno: kaj je pogoj možnosti ustvarjanja konceptov? Bolj konkretno: kaj je pogoj možnosti ustvarjalnosti Štempiharjevega povezovanja Deleuzovih konceptov? Prvi indic: Štempihar ne ustvari nobenega koncepta, ampak ponovi Deleuzove. Na tem mestu bo kakšen morebiten deleuzovec ali deleuzijanec interveniral in opozoril, da je morda Štempihar ponavljal z razliko. In prav ima: ponavljal je koncepte in Deleuzu dodal humanizem. »Dodal« zato, ker – kot smo zgoraj opozorili -, moramo privzeti, da tega pri Deleuzu ni. Skratka, problem je sedaj v opredelitvi »dodatka«: lahko je aplikativen ali konstitutiven, kot opozori Althusser.

Na kratko: aplikacija je eksterna objektu preučevanja, konstitucija notranja. Prva se postavlja ‘na’ ali ‘proti’ – kot dodatek – objektu in kot tak vzpostavlja dualnost objektov. Druga prelomi z objektom preučevanja in vzpostavi novega (čemur lahko v bachelardovski terminologiji rečemo epistemološki prelom ali v althusserjanski epistemološki rez). Dualnosti ali podvojitve v drugem primeru ni, ker ni več bistvene relacije do prvotnega objekta, zato ne more v odnosu do prvega figurirati kot dodatek. Rečeno drugače, odnos aplikacije v ponavljanju sicer proizvede razliko, ki pa je v domeni istega (objekta), medtem ko odnos konstitucije v ponavljanju proizvede razliko, ki na nek način z prekine bistveno povezavo z drugim, prekine komunikacijo med enim in drugim diskurzom.

Celoten problem je dejansko v tematiziranju razlike: razlika, ki zareže vs. razlika, ki sovpade. Lahko bi tudi rekli novost vs. dodatek. Problem, ki ga po mojem mnenju najdemo tako pri Deleuzu (recimo vprašanje odnosa med dogodkom in čistim dogodkom in vprašanje različnih učinkov strukturalističnega praznega predalčka v Logiki smisla) kot pri Foucaultu (recimo problem disperzije izjav v Arheologiji vednosti v navezavi na utemeljitelje diskurzov iz predavanja Kaj je avtor?) kot glavnih dveh predstavnikov tako imenovanega poststrukturalizma. Gre torej za splošen problem ponavljanja in razlike: zdi se, da nujnost primata razlike nad ponavljanjem vzpostavlja nek determinizem novosti, paradoksni determinizem diskontinuitete, za razliko od klasičnega mehanicističnega kavzalnega determinizma kontinuitete. Morda pa je vzročnost strukturalna, morda obstaja neka instanca, ki ponavlja in preprečuje nastop razlik(e) oziroma ki jih nevtralizira. Skratka, treba je misliti ne ponavljanje in razliko, temveč boj ponavljanja in razlike.

SPISAL: Aleš Mendiževec

https://www.youtube.com/watch?v=sqcLjcSloXs

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: