VABILO – MINI SERIJA PREDAVANJ O WITTGENSTEINU

 

Wittgenstein je precej paradoksna figura: figura, ki se je ne da zamejiti na nek specifičen diskurz, figura, ki jo uporablja in zlorablja več različnih miselnih področij, tradicij in posameznikov, od analitične filozofije prek francoskih sociologov do ameriških epistemologov. Po drugi strani pa se – sicer predvsem lokalno – o Wittgensteinu na nek način ne govori kaj dosti: analitična filozofija ima večinoma z njim dejansko bolj malo opraviti, sporadične uporabe se pogosto igrajo z njegovimi jezikovnimi igrami, popreproščenim zlorabam pa tako ali tako ni konca. Seveda nam ni do razrešitve tega paradoksa, vseeno pa bo mini serija predavanj o Wittgensteinu skušala na takšen ali drugačen postaviti to miselno figuro v ospredje in se z njim soočiti. Soočenja se bodo odvila v treh zaporednih torkih v spodnjih prostorih Moderne galerije, in sicer bo:

1. uvodno predavanje v torek 6.5. ob 16.00, ko bo predavala Jana Logar z naslovom Uvod v problematiko filozofije jezika;

2. drugo predavanje v torek 13.5. ob 16.00, ko bo predaval Urh Vele z naslovom Metodologija Filozofskih raziskav;

3. zaključno predavanje v torek 20.5. ob 18.00, ko bo predaval Tomaž Grušovnik z naslovom Pogoji skepticizma. Sv. Avguštin, Wittgenstein, Cavell

__________________________________________________________________________________________________________________________________________

Jana Logar: Uvod v problematiko filozofije jezika

Uvodno predavanje o Wittgensteinu bo poskušalo vsaj v grobem pokazati, kakšna je sploh glavna problematika, s katero se ukvarja filozofija jezika: skušalo bo predstaviti, kakšna je narava pomena in jezikovne rabe ter  pojasniti temeljna razmerja, ki jih ima jezik do sveta po eni strani in do razumevanja po drugi. Dotaknili se bomo torej vprašanj kot so: kaj sploh pomeni razumeti jezik, kako lahko z jezikom izrazimo določene misli, kako lahko človekov razum pojmuje oziroma predstavi realnost ter kako lahko naravni jeziki izrazijo resnice, neresnice in ostale opisljive elemente stvarnosti. Pri tem pa si bomo pogledali tudi dve, vsaj na videz, zelo različni filozofiji, ki jih je v svoji delih razvil Ludwig Wittgenstein in s tem postavil temelje sodobne filozofije jezika, predvsem v logiki in filozofiji običajnega jezika.

 

Urh Vele: Metodologija Filozofskih raziskav

Ko začnemo brati Filozofske raziskave, reprezentativno delo Wittgensteinove pozne filozofije, nas prvo branje gotovo navda z razočaranjem, dobimo vtis, da so Raziskave neresno delo, polno navidezno sokratskih dialogov z izmišljenimi sogovorniki, ki so na trenutke še bolj absurdni in komični od samih Platonovih, polno udarnih sloganov, izvirnih metafor, (za lase privlečenih) miselnih eksperimentov, čudnih analogij in primer, polno vprašanj, na katera je le redko odgovorjeno (v Raziskavah je 784 vprašanj, le na 110 od njih je odgovorjeno, pri čemer je večina njih mišljenih kot napačnih).

Vendar pa je po mojem mnenju ta percepcija napačna, Filozofske Raziskave lahko razumemo kot harmonijo stila in vsebine, sovpadanje oblike in vsebine, saj način pisanja reflektira samo vprašanje filozofske metode. Kaj je torej ta vzgib, ki je silil Wittgensteina pisati na takšen način? Trdim, da je to njegovo razumevanje jezika in filozofije, filozofske dejavnosti. Wittgensteinovo filozofijo moramo razumeti kot kritično soočenje s filozofsko tradicijo. Zelo splošno rečeno in zato nujno trivialno, tradicija filozofije je ponavadi dojemala svojo dejavnost kot kognitivno dejavnost, ki odkriva objektivno, od jezika neodvisno strukturo sveta. Wittgensteinovo filozofijo in njegovo filozofijo filozofije lahko razumemo kot destrukcijo tradicionalne filozofije, metafizike. Njegovo pojmovanje filozofije lahko na hitro in na splošno strnemo v naslednje trditve: filozofija je zgolj deskriptivna dejavnost, ki opisuje delovanje našega jezika (slovnico jezika); filozofski problemi nastanejo zaradi nerazumevanja delovanja našega jezika; v filozofiji ni mogoče postavljati tez; filozofija ni teorija; filozofija ni empirična; filozofija ni logična raziskava, ki lahko razgrne strukturo sveta; filozofija ne daje nobenega znanja ali vedenja; filozofski problemi so pojmovni, ne dejstveni; ni filozofskega metajezika …

Wittgensteinova razmišljanja o filozofiji sprožajo mnogo težav, zagotovo je poglavitno to, ali se je sam Wittgenstein v svojem filozofiranju držal teh metodoloških načel, zato bom v predavanju poskušal pokazati, kakšna je Wittgensteinova metoda filozofiranja, kaj je filozofija po Wittgensteinu, pri čemer bom primerjal metodologijo Filozofskih raziskav z metodologijo Logično filozofskega traktata. Pri tem bom izhajal iz teze, da gre za kritično filozofijo, ki se vprašuje po pogojih možnostih samega sebe, lastnega izjavljanja. Ker se torej vprašuje po pogojih možnostih izrekanja, lahko rečemo, da je ta filozofija transcendentalna, vendar, kot bomo videli, transcendentalna brez pristajanja na transcendentalno mesto izrekanja – je radikalno imanentna, zanika možnost kakršnegakoli višjega gledišča, pogleda s ptičje perspektive.

 

Tomaž Grušovnik: Pogoji skepticizma. Sv. Avguštin, Wittgenstein, Cavell

Vprašanje jezika, torej vprašanje, ali so naše besede, tj. pojmi, ki jih imamo o stvarnosti, sploh v kakšnem stiku s svetom, je begalo že sv. Avguština, ki je v svojem spisu »De Magistro« ali »O učitelju« prepričljivo zavrnil možnost učenja pomena besed z definiranjem. Vprašanje se morda zdi banalno, a pomislimo: če se pomena besed kot so »miza«, »stol«, »tekati«, »govoriti« ne moremo naučiti tako, da bi stvar, na katero se beseda nanaša, izpostavili pozornosti,  kako ga potem sploh lahko usvojimo? Kajti, kot pravi Avguštin v pogovoru s svojim sinom Adeodatom, je poslej težava ta: novo besedo razumemo le, če že vnaprej vemo, na kaj se nanaša; če pa to vemo, potem se seveda sploh nismo ničesar naučili. Kako, torej, potem sploh usvojimo jezik in stopamo v stik s svetom?

V resnici se to vprašanje izteka v problem skepticizma, in sicer tega, kako smo sploh lahko gotovi, da je naš jezik, naš »pojmovni aparat«, v soglasju s stvarnostjo? Za Avguština, očeta katoliške vere, je bil odgovor na to zagato Kristus v podobi “notranjega učitelja”, ki razsvetli naš um. Za Ludwiga Wittgensteina – ki se zagate, v nasprotju z veljavnim prepričanjem v filozofski stroki –, loti na skoraj enak način kot sv. Avguštin, je bil odgovor nekoliko drugačen. Po njegovem mnenju pomen besed, kot pravi v Filozofskih raziskavah, vznikne iz njihove rabe v jeziku: besede torej dobijo pomen šele znotraj »jezikovnih iger«, podobno, kot dobijo šahovske figure svojo funkcijo šele na šahovnici, v okviru igre šaha. Osnovni zastavek skepticizma – vprašanje našega »stika s svetom« – je tako, kot skuša pokazati Wittgenstein, sam problematičen: filozofske težave po njegovem mnenju nastanejo takrat, ko nas jezik sili k uporabi besed izven njihovega običajnega konteksta znotraj zgoraj omenjenih »jezikovnih iger«; ko, denimo, besedo »bolečina« uporabimo v stavku »imam bolečino v zobu« ter pri tem ta, slovnično povsem svojski stavek, samodejno primerjamo z zelo različnim stavkom »imam pet evrov v žepu« (težava je seveda ta: medtem ko lahko sežem v žep in iz njega vzamem pet evrov, tega v primeru zobobola ne morem narediti – kje je torej »bolečina«?…).

Vendar pa je tudi ta Wittgensteinova rešitev na sebi problematična: prvič, jezikovne igre so same pojem, ki ga ne moremo definirati (Wittgenstein sam skuša to pokazati v odlomkih, kjer zavrača idejo »bistva, ki bi bilo skupno vsem igram«) in v tem smislu je njegov odgovor na zagato sv. Avguština zelo ohlapen; drugič, kljub temu, da Wittgenstein na površinski ravni pojasni, zakaj pride do »filozofskih zmot« na ravni jezika (namreč tako, da zaradi površinske podobnosti besed ne vidimo razlike v njihovi funkciji), vendarle ostaja vprašanje motivacije za filozofske zmote – z drugimi besedami: zakaj smo nagnjeni k ustvarjanju filozofskih problemov? Kako nas lahko jezik »sili« v zmote? Zakaj nas zagate, povezane z nepravilno rabo besed, sploh nagovarjajo? Zakaj se nam zdi, da so za nas življenjskega pomena?

Prav na ta vprašanja skuša najti odgovor Cavellova filozofija. Kot prvo: Stanley Cavell, za razliko od domala vseh ostalih njegovih interpretov, Wittgensteina ne dojema kot nekoga, ki je hotel »zavrniti« skepticizem. Ravno nasprotno: Cavell bi rekel, da je zgoraj omenjena »nezadostnost« Wittgensteinove filozofije (ki to seveda ni) namerna in da slednji nikakor ni imel namena iskati argumentov proti skepticizmu. Vrednost Wittgensteinove filozofije Cavell tako vidi po eni strani ravno v neizprosnem zaostrovanju problema skepticizma, ki v številnih glasovih, ki pa so vsi pristno Wittgensteinovi (še ena razlika, ki Cavella loči od večine interpretov avstrijskega filozofa), vedno znova vznika v poznih Wittgensteinovih delih, po drugi pa v njenem iskanju predpogojev dvoma. S samim vprašanjem motivacije za skepticizem pa se Cavell – in prav v tem gre iskati njegovo najizvirnejše »nadaljevanje« Wittgensteina – spopade na podlagi svoje analize številnih filozofskih (Thoreau, Emerson, Rousseau, Heidegger, Freud) in literarnih (Shakespeare, Beckett) besedil ter filmov Hollywoodskega obdobja med obema vojnama, pri čemer odgovor nanj najde v subjektu, ki se izmika (prepo)znanju. Kako in zakaj, se bomo skozi predavanje skušali pogovoriti v debati s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: