Wittgenstein: Tomaž Grušovnik, Pogoji skepticizma. Sv Avguštin, Wittgenstein, Cavell (VIDEO)

Predavanje je del mini serije predavanj WITTGENSTEIN, odvilo pa se je v Moderni galeriji, Ljubljana, dne 20.5.2014.

 

Tomaž Grušovnik: Pogoji skepticizma. Sv. Avguštin, Wittgenstein, Cavell

20.5.2014, Moderna galerija Ljubljana

Vprašanje jezika, torej vprašanje, ali so naše besede, tj. pojmi, ki jih imamo o stvarnosti, sploh v kakšnem stiku s svetom, je begalo že sv. Avguština, ki je v svojem spisu »De Magistro« ali »O učitelju« prepričljivo zavrnil možnost učenja pomena besed z definiranjem. Vprašanje se morda zdi banalno, a pomislimo: če se pomena besed kot so »miza«, »stol«, »tekati«, »govoriti« ne moremo naučiti tako, da bi stvar, na katero se beseda nanaša, izpostavili pozornosti,  kako ga potem sploh lahko usvojimo? Kajti, kot pravi Avguštin v pogovoru s svojim sinom Adeodatom, je poslej težava ta: novo besedo razumemo le, če že vnaprej vemo, na kaj se nanaša; če pa to vemo, potem se seveda sploh nismo ničesar naučili. Kako, torej, potem sploh usvojimo jezik in stopamo v stik s svetom?

V resnici se to vprašanje izteka v problem skepticizma, in sicer tega, kako smo sploh lahko gotovi, da je naš jezik, naš »pojmovni aparat«, v soglasju s stvarnostjo? Za Avguština, očeta katoliške vere, je bil odgovor na to zagato Kristus v podobi “notranjega učitelja”, ki razsvetli naš um. Za Ludwiga Wittgensteina – ki se zagate, v nasprotju z veljavnim prepričanjem v filozofski stroki –, loti na skoraj enak način kot sv. Avguštin, je bil odgovor nekoliko drugačen. Po njegovem mnenju pomen besed, kot pravi v Filozofskih raziskavah, vznikne iz njihove rabe v jeziku: besede torej dobijo pomen šele znotraj »jezikovnih iger«, podobno, kot dobijo šahovske figure svojo funkcijo šele na šahovnici, v okviru igre šaha. Osnovni zastavek skepticizma – vprašanje našega »stika s svetom« – je tako, kot skuša pokazati Wittgenstein, sam problematičen: filozofske težave po njegovem mnenju nastanejo takrat, ko nas jezik sili k uporabi besed izven njihovega običajnega konteksta znotraj zgoraj omenjenih »jezikovnih iger«; ko, denimo, besedo »bolečina« uporabimo v stavku »imam bolečino v zobu« ter pri tem ta, slovnično povsem svojski stavek, samodejno primerjamo z zelo različnim stavkom »imam pet evrov v žepu« (težava je seveda ta: medtem ko lahko sežem v žep in iz njega vzamem pet evrov, tega v primeru zobobola ne morem narediti – kje je torej »bolečina«?…).

Vendar pa je tudi ta Wittgensteinova rešitev na sebi problematična: prvič, jezikovne igre so same pojem, ki ga ne moremo definirati (Wittgenstein sam skuša to pokazati v odlomkih, kjer zavrača idejo »bistva, ki bi bilo skupno vsem igram«) in v tem smislu je njegov odgovor na zagato sv. Avguština zelo ohlapen; drugič, kljub temu, da Wittgenstein na površinski ravni pojasni, zakaj pride do »filozofskih zmot« na ravni jezika (namreč tako, da zaradi površinske podobnosti besed ne vidimo razlike v njihovi funkciji), vendarle ostaja vprašanje motivacije za filozofske zmote – z drugimi besedami: zakaj smo nagnjeni k ustvarjanju filozofskih problemov? Kako nas lahko jezik »sili« v zmote? Zakaj nas zagate, povezane z nepravilno rabo besed, sploh nagovarjajo? Zakaj se nam zdi, da so za nas življenjskega pomena?

Prav na ta vprašanja skuša najti odgovor Cavellova filozofija. Kot prvo: Stanley Cavell, za razliko od domala vseh ostalih njegovih interpretov, Wittgensteina ne dojema kot nekoga, ki je hotel »zavrniti« skepticizem. Ravno nasprotno: Cavell bi rekel, da je zgoraj omenjena »nezadostnost« Wittgensteinove filozofije (ki to seveda ni) namerna in da slednji nikakor ni imel namena iskati argumentov proti skepticizmu. Vrednost Wittgensteinove filozofije Cavell tako vidi po eni strani ravno v neizprosnem zaostrovanju problema skepticizma, ki v številnih glasovih, ki pa so vsi pristno Wittgensteinovi (še ena razlika, ki Cavella loči od večine interpretov avstrijskega filozofa), vedno znova vznika v poznih Wittgensteinovih delih, po drugi pa v njenem iskanju predpogojev dvoma. S samim vprašanjem motivacije za skepticizem pa se Cavell – in prav v tem gre iskati njegovo najizvirnejše »nadaljevanje« Wittgensteina – spopade na podlagi svoje analize številnih filozofskih (Thoreau, Emerson, Rousseau, Heidegger, Freud) in literarnih (Shakespeare, Beckett) besedil ter filmov Hollywoodskega obdobja med obema vojnama, pri čemer odgovor nanj najde v subjektu, ki se izmika (prepo)znanju. Kako in zakaj, se bomo skozi predavanje skušali pogovoriti v debati s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom.

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: