Henry Sommers-Hall: Hegel, Deleuze in kritika reprezentacije (State University of New York Press, 2012)

Če v isti sapi izrečemo imeni Hegla in Deleuza je kot da bi dregnili v osje gnezdo sodobne filozofije: zdi se, da je sprava nemožna. Težave so neizogibne, ose prihajajo iz dveh nasprotnih strani in tudi strategije napada so iz vsake od obeh strani povsem drugačne. Na eni strani je znana Deleuzova trditev, da je potrebno Hegla zavestno spregledati, ga ne omenjati in nanj pozabiti. Ko ga skušamo preseči ali celo negirati namreč dosežemo ravno nasprotno; znajdemo se v jedru njegove lastne logike. Po drugi strani privžrenci Hegla ponavadi trdijo, da je Deleuze sam (ali vsaj tisti del njegove misli, ki je sploh vreden upoštevanja) v jedru vseskozi že hegeljanec; pravijo torej, da razlike med njima sploh ni. Glavno vprašanje spora je torej v vprašanju, ali je razlika med njima skoraj nična ali tako velika, da je že pravo pravcato protislovje? V obeh skrajnih primerih (če zmaga protislovje ali če zmaga identiteta) se zdi, da je zmagovalec znan: Hegel.
Zanimivo je opazovati, kako se v samo interpretacijo povsem zunanjega medsebojnega odnosa dveh misli pretihotapijo problematike iz najbolj notranjega jedra spora: ne gre namreč le za vprašanje razlike med njima, temveč za širšo vprašanje razlike kot take. Deleuzova stava je namreč (v razliki od Heglove) na kratko rečeno v tem, da razlika ne sme biti nikoli zvedena na protislovje, saj bi se tako znova spravila z identiteto. Henry Sommers-Hall se v svoji podrobni študiji loti ravno te problematike. Že takoj na začetku lahko rečemo, da je njegova rešitev spora nekakšen kompromis: priznava sicer, da med obema mislima obstajajo številne podobnosti, vendar tudi, da ostaja razlika med njima neodpravljiva. Toda gre le za navidezni kompromis, ki se bolj nagiba na stran Deleuza: je namreč razlika, ki ni niti identiteta niti protislovje.
Deleuze in Hegel si skupaj delita intenco po preseganju Zenonovih paradoksov, intenco, ki skuša fenomen gibanja misliti povsem resno in ne zgolj kot skupek statičnih stanj predmeta. Preprostost, a obenem skrajna zagonetnost paradoksov, ki se pojavijo na stičišču gibanja in mirovanja, je dobro znana: desetkrat hitrejši Ahil želve ne more ujeti ali prehiteti, saj je ta v vsakem izoliranem trenutku časa (če predpostavimo, da je mogoče čas drobiti na neskončno majhne trenutke) pred njim. Razdalja med njima se sicer manjša v neskončnost, vendar nujno ostaja. Zenonovi paradoksi so tesno povezani tudi z novoveško problematiko diferencialnega računa in matematičnim konceptom limite (seštevek ½+¼+1/8+1/16,… ne more nikoli priti do 1, četudi se tej vrednosti v neskončnost približuje). Znotraj matematike so ti paradoksi sicer rešljivi, toda pogoj njihove rešljivosti je dogma o ločenosti vsebine in forme ter konstrukt matematične točke (ki nima razsežnosti) kot čiste idealitete.
V filozofskem kontekstu se torej te navidez povsem obrobne logične igrice izkažejo kot strateško ključne pri tvorjenju temeljnega ontološkega zastavka posamezne misli. Filozofska resnica je ponavadi pojmovana kot ujemanje subjekta in predikata, kot omejeno ujetje stvari v točno določenem trenutku časa na točno določene mestu prostora (to je to). Klasičen primer tovrstnega pojmovanja sta sledeč Sommers-Hallu Bertrand Russell in Aristotel: Aristotelova logika skuša ujeti bistvo stvari v okvirih jezika, torej v okvirih univerzalnih konceptov – človek, denimo, je definiran kot razumna žival. Definicija stvari je torej tu eksplikacija razlike, ki pokaže ločenost definirane reči od vsega drugega po njenem statičnem in nespremenljivem bistvu samem.
Problemi, ki nastanejo vzporedno s tovrstno stavo, so večplastni, tičejo so tako najmanjšega kot največjega: nemogoče je podati definicijo roda vseg rodov, množice vseh množic, v kateri je vsebovano vse, torej tudi ona sama (Russellov paradoks brivca), kakor je tudi nemogoče podati definicijo najmanjše osnovne enote: v okvirih Aristotelove logike univerzalnih pojmov denimo ni mogoča zadostna definicija individuuma, saj bi ga ta oropala njegove individualnosti znotraj sveta. Podobno tudi Zenonov paradoks Ahila in Želve v ozadju predpostavlja vsebovanost vsega v formi prostora in neskončno drobljivost najmanjših delcev.
Toda še daljnosežnejši problem, ki od tu izhaja tako za Hegla kot Deleuza, se skriva nekje drugje; v izključitvi gibanja, ki ne bi bilo samo gibanje skozi formo prostora in časa, temveč tudi kvalitativno spreminjanje same gibajoče stvari. Aristotelove definicije namreč predpostavljajo statičnost in nespremenljivost njihove vsebine, kakor tudi Zenonovi paradoksi predpostavljajo, da je objekt v različnih trenutkih in na različnih mestih vselej isti. V nasprotju s tem razlika za Deleuza ni samo formalna karakteristika, ki jo podelimo rečem, temveč je sama del bistva stvari, pravzaprav razlika v gibanju producira stvar kot stvar; je aktivni princip, ki diferencira materialnost – »razlika je to, po čemer je dano tisto, kar je dano«. Glavni problem Aristotela in Russella je tako, da ne moreta misliti predrugačenja same razlike oziroma razlike v globini, ki producira razlikovanje na površini stvari. V gibanju se torej ne predrugačijo samo pozicije, temveč tudi notranje lastnosti stvari samih. Tu se zdi Deleuzova stava identična s Heglovo, ki v Znanosti logike pokaže, da je »razlika vračanje identitete v samo vase. Identiteta predstavlja konec ali začetek diferenciacije, vrnitev v obliki točke odhoda in vrnitve preko strukture A=A«. Tudi za Hegla torej nastane identiteta kot razločena od svoje okolice šele preko procesa postajanja, ki je v sebi vselej tudi proces predrugačenja.
Napačna je torej zavrnitev Hegla, ki bi enostavno stavila na razliko kot temeljni princip, ki bi se zoperstavljal identiteti, saj je to stališče že samo po sebi heglovsko, nemara ravno zato, ker se trudi biti nekaj povsem nasprotnega. Hegel ni filozof v sebe samo večno vračajoče se statične identitete, oziroma je takšen le Heglov slamnati mož, ki ga napadajo površni nasprotniki. Kot pravi Žižek: »Hegel ponavljajoče vztraja, da je duh ‘produkt samega sebe’: ni prej-obstoječ subjekt, ki intervenira v objektivnost z zanikanjem-posredovanjem, temveč rezultat svojega lastnega gibanja, t.j. čista procesualnost. Kot tak, ne potrebuje časa da bi ‘ujel samega sebe’, temveč se enostavno samogenerira«. Da bi torej lahko pokazal na razliko, ki se ne izlije z identiteto med Deleuzom in Heglom mora biti Sommers-Hall veliko bolj specifičen, izhajati mora ravno iz tistega, kar je obema mislecema skupno, torej iz zavračanja statične razlike in iz afirmacije aktivne razlike kot počela gibanja: »Hegel in Deleuze nam ponudita dve alternativi glede obravnave teh problemov: radikalen koncept protislovja (opposition), ki ga predlaga Hegel, in Deleuzovo neprotislovno razliko.«
Problem, ki ga zastavlja diferencialni račun, razrešita Hegel in Deleuze vsak na svoj način. Hegel se v tem kontekstu nasloni na Newtona in zatrdi, da je vsak izmed členov razmerja med dx/dy onkraj tega razmerja čista ničnost. Neskončno približevanje limiti tvori protislovje, saj se zdi, da ostanek vseskozi ostaja, četudi je obenem v neskončnosti delitve povsem ničen; Tako se diferencialni izračun sreča z osnovno premiso Heglove logike, ki pravi, da ni ničesar, kar ni vmesno stanje med bitjo in ničem. Toda ta »enotnost biti in niča seveda ni stanje; … nasprotno,/…/, izginjanje, ki je obenem že postajanje, je edina njegova resnica«. Za Heglovo rešitev diferencialnega računa je torej ključna vpeljava protislovja, saj je razrešeno protislovje pogonski motor časovnega postajanja. Denimo matematična točka kot produkt tovrstnega postajanja je čista negativnost, čisti nič brez vsake razsežnosti, toda obenem tudi čista bit, osnovni gradnik, kjer se forma prostora sreča s formo časa: »negativnost, ki je kot točka povezana s prostorom in v prostoru razvije svojo določitev kot daljica in ravnina, je torej na področju lastne zunanjosti prav tako za sebe in se kaže kot indiferentna do nepremikajočega soobstoja prostora. Negativnost tako postavljena za sebe je čas.« Negativnost in praznina sta tako torej pri Heglu, kot pogosto poudarjata tudi Dolar in Žižek, vseskozi že pogoja nastanka neke pozitivnosti. Ne gre za čisti nič, temveč za negativnost kot pogoj konstitucije sveta, sveta, ki je, gledano obratno, vseskozi že prepreden, preluknjan z negativnostjo. Kot pravi Dolar: »kar je za Hegla neločljivo, ni niti eno niti praznina, temveč razločitev sama. Ne glede na to, kako daleč iščemo najmanjši možni delec, nikoli ne pridemo do enega kot neločljivega, temveč do ločitve same /…/Heglov atom, ki ne more biti nadalje razločevan, je ločitev sama; je negativnost, ki šele omogoča vsako pozitivnost.«
Da bi torej lahko pokazali na razliko med Deleuzom in Heglom ni dovolj, da se osredotočimo na pojem razlike, temveč se največji problem skriva v vlogi heglovskih pojmov negativnosti in protislovja. Za Deleuza namreč velja povsem nasprotno: negativnost in protislovje sta idealistični iluziji. Deleuze skuša v nasprotju s Heglom pojmovati posamezne člene diferencialnega razmerja kot realne same po sebi, tudi onkraj razmerja samega. Kot pravi Sommers-Hall: »najpomembnejši prelom s Heglom je v Deleuzovi trditvi, da pri tem, da dx ni v nikakršnem razmerju z x, ne gre za to, da posamezen diferencial ne bi bil na določen način resničen, temveč prej zato, ker ne more biti mišljen niti s Kantovo intuicijo niti ne s količinskimi kategorijami.« Sledeč Bergsonu lahko opazimo, da se razkol nanaša na razliko med evklidsko in neevklidsko geometrijo saj je »objekt v evklidskem prostoru neodvisen glede na prostorsko transformacijo, ali z drugimi besedami, da prostor v evklidski geometriji funkcionira kot homogen medij, kjer položaj ne vpliva na konstitucijo objekta znotraj njega.« Diferencialni izračun tako ne predstavlja le formalnega procesa kvantitativne delitve prostora, temveč realen proces diferenciranja materialnosti. Vsako premikanje je torej že predrugačenje, to predrugačenje pa ne poteka v obliki dialektičnega protislovja. Namesto formalnega prostora imamo tu pojem razsežnosti (extensity), ki ne more biti deljena samo kvantitativno, saj vsaka delitev povzroča tudi kvalitativne spremembe. »Razsežnost se izkaže za inverzno sorazmerno s trajajočo (durational) kvaliteto dogodka. Ko misli postajajo ostrejše se obenem tudi izgublja kontinuiteta s preteklostjo.«
Sommers-Hall to še nadalje razloži na primeru Delandovega prikaza intenzivnih lastnosti v termodinamiki (temperatura), ki lahko ob manjšanju ali večanju povzročajo spreminjanje samih kvalitativnih karakteristik snovi (sprememba agregatnega stanja), kar ustreza Bergsonovemu trajanju, ki tudi ne more biti razločeno, brez da bi se spremenila narava sistema, kot pokaže primer kozarca z vodo. Intenziteta je torej lastnost, ki ne more biti definirana v evklidskem prostoru in je povezana z ne-evklidskim prostorom virtualnega: »Intenzivnost je tista, ki je odgovorna za aktualizacijo virtualnega«.
Vsa ta dognanja iz termodinamike postanejo bolj konkretna na primeru pojmovanja organizma, kjer Sommers-Hall razliko med Deleuzom in Heglom najbolj eksplicira. Osnova za razumevanje organizma je po njem ravno nelinearna dinamika. Organizem se razvija skozi proces transformacij, ki lomijo njegovo simetrijo; skozi proces faznih prehodov. »V okolici teh prehodnih točk imamo maksimalno količino nelinearnosti, tako da najmanjša sprememba pogojev vodi v veliko spremembo končnih rezultatov. /…/ Za takšne sisteme se izkaže, da imajo zmožnost, da ne zapadejo v periodične cikle in so tako odporni na dominacijo drugih sistemov. Tovrstni sistemi se ohranijo daleč stran od stanja ravnovesja, saj ravnovesje za organizem pomeni, da ta ni več zmožen nadzorovati vpliva okolja na organizem, da je torej mrtev.« Nelinearni sistemi so torej odprti in nedeterminirani, kar pa je potrebno razumeti v specifičnem smislu, saj nikakor ne moremo Hegla kritizirati tako, da mu enostavno pripišemo zaprtost in determiniranost. Ne gre le za to, da ima posamezen problem organizma več možnih rešitev, temveč se tudi problem sam generira sproti z rešitvijo. Kot pravi Andre Léroi-Gourhan, je potrebno vsako obliko organizma obratno razumeti kot rešitev specifičnega problema in kot problem sam. Vsaka rešitev je torej že nov, drugačen problem. Nimamo opravka z razmerjem profesor-študent, kjer je problem znan vnaprej ali kjer je problematika pojmovana kot veljavna na osnovi obstoja njene rešitve. V tem smislu je potrebno štiri Deleuzove termine – aktualizirati, diferencirati, integrirati in razrešiti – pojmovati skorajda kot sopomenke. Glavna razlika glede na Heglovo dialektiko se torej zdi v tem, da je nemogoče vnaprej določiti dialektično formo ali formo dialektike (protislovje, negacija, itd.), znotraj katere se dogaja diferenciranja vsebine. Deleuzov odnos med virtualnim in aktualnim nikakor ni odnos med potencialnim in realnim, saj pojem potencialnega vselej že vsebuje formalno izdelane različne možnosti, ki se potencialno lahko uresničijo in se medsebojno izključujejo. Virtualno se v celoti diferencira šele preko aktualizacije. Deleuze torej povsem zavrne vsako teleologijo, medtem ko je heglova neteleološkost vselej zgolj delna, saj je sama vnaprejšnja danost forme tista, ki določa obliko (četudi ne vsebine) prihodnosti.
To skuša Sommer-Hall prikazati na primeru Heglove nezmožnosti mišljenja evolucije, pri čemer se opre na polemiko med francoskima naravoslovcema iz 19. stoletja, Cuvierjem in Geoffroyem, kjer se najbolj jasno pokaže razkol med teleološkim in neteleološkim mišljenjem, ki naj bi ustrezal razkolu na ravni Hegel – Deleuze. Hegel v Filozofiji narave pravi, »da vsak organizem tvori celoto, enoten in zaprt sistem; vsak izmed njegovih delov korespondira z drugim, vsi delujejo znotraj iste ciljne aktivnosti«. Celota in del sta torej vseskozi v tesni korelaciji, kar ustreza znani Cuvierjevi trditvi, da bi bil zmožen rekonstruirati celotno žival na podlagi fragmenta kosti. Za Hegla in Cuvierja je torej vsaka sprememba dela organizma že sprememba celote, ki teži k izpopolnjevanju zmožnosti organizma, kar pa ne ustreza zgoraj omenjenemu načelu kvalitativnega preoblikovanja skozi delitev. Cuvier nadalje ne zanika možnosti spremembe organizma, vendar je ta sprememba vedno omejena: »nemožna je vsaka transformacija vrste, ki bi nasprotovala teleološkemu izračunu popolnega organizma«. Tako je tudi za Hegla prihodnost, četudi odprta, vselej omejena; teži k določenemu cilju, četudi se ta kot tak tvori šele retroaktivno, je njegova forma dana vnaprej. Zato se nam Žižkov zagovor Heglove ne-teleološkosti, ki stavi na napredovanje, ki se kot tako izkaže šele za nazaj, ne zdi zadosten. Nasprotno gre sledeč Deleuzu za to, da sedanjost ni nikakršna izpopolnitev ali dovršitev preteklosti, saj ostaja prihodnost, ki bi o tem lahko sodila, povsem odprta tako po formi kot tudi po vsebini. Kot pravi Sommers-Hall Hegel ne more misliti znanosti odklona – teratologije, kar prikaže s Heglovim antropocentrizmom, ki stavi na formo človeka kot vnaprej danim smislom in telosom evolucije: »Če priznamo, da so človeška dela včasih pomanjkljiva, potem morajo dela narave vsebovati še več nepopolnosti, zakaj narava je ideja v obliki zunanjosti.« Pri Deleuzu je nasprotno vsak govor o izpopolnjevanju nesmiseln, saj je sama forma popolnosti tista, ki je povsem nesmiselna in izključena. Oblike organizma ne definira vnaprej dana forma popolnosti, ne definirajo ga lastnosti, temveč dinamične-diferenčne tendence njegovih posameznih delov.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: